Prvic smo ga le oplazli, ker smo imeli opravke in smo se namenili v Bells Beach. Take surferske legende kot sva midva, sva morala kej pokazat lokalnim (in tudi svetovnim) srferskim zvezdam, kako se surfa na balkanu.

Pot naju je vodila iz Melbourna proti Geelongu, od tam naprej pa do mesteca Torquay, kjer se nahajajo vse trgovine znanih in manj znanih surferskih znamk in najvecji (edini?) avstralski muzej (ne boste verjeli) surfanja. Mesto dejansko sestavljajo trgovine in majhna cerkvica sredi vsega. Pri doticni cerkvici sva vrla popotnika tudi veckrat prespala.

Naslednji dan sva se le odpeljala do znamenite plaze Bells Beach, ki je dejansko surferski rezervat (nic plavanja, windsurfanja itd.) in je malo oddaljen od Torquay-ja in nima nobenih hotelov ali apartmajev. Noro.

 Tu sva ostala dva dni in se nagledala surferjev (zenski finale in mladinci) ter se odlocila, da greva do Melbourna in prideva kasneje pogledat moski finale.

Spet ista pot do Melbourna in prvo iskanje hostela. Prenocila sva v predelu Fitzroy v hostelu za 29,50$, polnem druzin in starih ljudi. Grde, bolnicam podobne jetniske sobice nama niso ugajale, zato sva se odlocila za drug hostel imenovan Nunnery.

Stara bajta, lepo urejena (ne v sobah) in prijazni ljudje (nc smrkovcev in/ali druzin), pravi backpackerji, nekateri v hostelu tudi po pol leta.

V predelu mesta Fitzroy, kjer se nahaja hostel je tudi ena bolj znanih ulic - Brunswick St. Prepolna modernih kaficev, barov in pubov (par diskotek), pravo zatekalisce zejnih popotnikov in melbournskih japijev. Cene stanovanj se strmo dvigujejo, ampak se zdalec niso konkurencne tistim na St Kildi.

St. Kilda je party predmestje s pravim kalifornijskim vlakom smrti (lesen) in vecino diskotek v mestu. Medtem ko najdes na Brunswicku aboriginske reperje in melbournske rokerje, se ga lahko v St. Kildi opijanjas s smrkavci iz Otoka (anglija/irska/skotska).

Najboljsi lokal, ki sva uspela najti le s pomocjo seznama (tretja slika), se nahaja na vrhu stavbe, obkoljene s poslovnimi stolpnicami, poleti se rola tudi odprti kino. Ocitno je bil backpackerski bog dobre volje, saj sva ulovila zadnjo odprto predstavo v sezoni, ampak je bil film na negodovanje celotne publike resnicno dolgocasen (Daft Punk the Movie) in le razgled in prost vstop nama je ohranil hladno pivo (kri).

Sej vam ni treba vsakic znova napisat da ni kesa, ne

Adios!

Moznost surfanja se nam je ponudila cisto povsod, ampak nikoli nismo imeli ne casa ne volje, voda premrzla (cisto bedni izgovori torej). Pablo se je tu na Phillip Islandu le opogumil (verjetno je k temu pripomoglo mackasto pocutje – posledica prejsnjega dne) in najel session za 40$.

Verjetno nismo imeli se zadosti slabe karme, zato se je dez odlocil, da bo padal ravno med surfanjem. Prvic na nasem potovanju sploh, kar je pa naredilo izkusnjo toliko vrednejso.

Po uvodnem segrevanju sledi teorija in prikaz tehnik vstajanja. Enostavno – lezis na surfu, veslas ves preplasen, ko se trudis da te val ne sesuje, nozni prsti na zadnji konici deske in ko pride val – preprosto vstanes. To so besede instruktorja, realnost je malo drugacna, o kateri se sedaj ne bo razpredalo.

Celoten princip je, da ujames pravi val, veliko “pedallinga” – veslanja ter par sekundni uzitki ob premagovanju vala.

Najboljsi placi za surfanje (po nasi poti):

• Surfers paradise (zelo turisticno, pravi srferji se ga izogibajo)
• Kirra beach (nekoc zelo popularno, zdej je tok spremenil obliko obale in ni vec velikih valovov)
• Burleigh Heads in Coolangatta (Point Danger – velike mrcine, te zabijejo direkt v skale)
• Byron Bay (se bolj turisticno kot Paradise, po 10 surferjev na val – Halo!!!)
• Coffs Harbour (prespali v marini)
• Newcastle (umazana voda)
• Bondi beach – Sidney (sucks, sami pozerji, dobre bejbe), ostale plaze vse okoli mesta
• Phillip Island (po mnenju lokalca in izdelovalca surfov najboljse plaze – tudi zelo mrzla voda in mocan vetr, ker pac vlece iz antarktike)
• Bells Beach (ena bolj znanih plaz pod Melbournom, v okolici Torquaya), prihaja se podrobnejse porocilo o Rip Curl Pro surfing tekmovanju, katerega sva se udelezila
• Adelaide (ne priporocajo najtopleje – veliko lacnih belih morskih psov)
• Cairns (nic surfanja, zaradi reefa ali meduz – samo potapljanje)

Iz mrzle in osovrazene umetne Canberre smo se odpravila po obali do Melbourna. Lagodna voznja prek mest Cooma, Bega, Eden in Lakes Entrance (se eno majhno mesto z vec surf trgovinami kot prebivalci). Dan sva koncala na nasi najjuznejsi tocki avstralo-balkanskega obiska – Wilsons Promontory National Park, prelep gozd in obala, spet ti prekleti kakaduji.

Navkljub nasemu vidnemu navdusenju nad Melbournom (Efgen sploh ni potreboval kafeta da ni zgledal kot zombi) smo se le odlocila, da obiscemo majhen otocek Phillip Island. Najbolj znan s parado pingvinov in Grand Prix avto-moto stezo. Ogled pingvinov nama ni ravno disal (mi bi jih raje na raznju!), zato sva se raje namenila na kavo. Pozoren bravec bo glede na naslov morda opazil kam se zgodba odvija.

Izbrala sva seveda najdrazjo ostarijo, ampak je bila postrezba toliko bolj prijetna. Ko nama je zmanjkalo denarja (po 4 pivah), je na pomoc priskocil natakar, s katerim smo se zapletli v pogovor. Izkazalo se je, da je Eddie potoval po svetu 7 let, prej kot se je ustalil v Melbournu in odprl restavracijo. Doticno. Po kronicnem zalivanju dejstva, da kmalu odpotuje v Slovenijo (od punce starsi Slovenci) nam je ponudil prenocitev v njegovi bajti. Skromna Slovenca sva povabilo takoj sprejela.

Naslednji dan sva ustala prakticno sredi noci (10h) in Pablo se je odlocu, da se gre probat ne utopit. Koncno zbral jajca in denar in se prijavu na Surfing lessons.

 V nedeljo sva se odlocila za ogled znamenite plaze na Bondiju. Dejstvo, da se je nahajala 40 metrov od hostla naju ni prepricalo, da ne bi podviga imenovala izlet. Popoldan sva se napotila v Samo mestno jedro, kjer sva po hitrem preletu vecine turisticnih znamenitosti (castim pivo tistemu ki ve za vec kot dve), ugotovila, da nama mesto ni vsec.

 Bondi

 javni bazeni na Bondiju

 razgled iz hostela

V ponedeljek sva se po tehtnem premisleku odlocila, da se odpraviva naprej, zato sva se odjavila iz hostla in se odlocila, da se za naslednji cilj odlociva v naslednjih dveh urah, ki sva jih itak porabila da sva se prebila iz nelogicnega spleta Sydneyskih ulic.

Pot naju je v koncni fazi pripeljala v Blue Mountains ki lezijo nad Sydneyem in so odaljene 2 uri voznje (plus 2 uri, ki jih porabite da se pebijete iz centra mest) od prestolnice NSW. Med ogledom lokalnih znamenitosti kot so Three Sisters in Jamison Valley, sva si vzela cas in odsla pogledat… (dramaticni premor) …The Edge (v ozadju se zaslisi grmenje). Ogled letega toplo priporocava vsem, ki se bodo kdaj potepali po teh krajih. Proti veceru sva, preko slikovitega podezelja, pot nadaljevala proti prestolnic Australije. Ki ni Sydney.

Ze v trdi temi sva koncno prisla do Canberre. Da sva koncno prisla v urbano naselje sva spoznala sele po nekaj kilometrih voznje skozi gost gozd, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil zgolj lepo urejen drevored. Prenocila sva na parkiriscu na robu gozdo. Zjutraj naju je, po verjetno najbolj mrzli noci na celotni poti (temperature okoli 5 stopinj C), prebudilo navduseno sopihanje nadobudnih sportnikov.

Gozd se je zoped izkazal za park zraven sportnega parka. Celotno mesto je namrec urejeno kot en gromozanski park in izgleda nekako tako, kot da bi v Kocevski pragozd enakomerno naselil 300.000 ljudi in celotno obmocje poimenoval mesto. Vsaka razdalja, ki na karti izgleda se tako kratka, se v realnosti spremeni v mucno 5km dolgo hojo od mestnega sredisca (podrocje sva poimenovala mestno jedro, ker je bilo na sredini zemljevida) do “bliznjega” parlamenta.

Mesto sva po hitrem postopku zapustila in v poznih vecernih urah sva se zoped znasla na obali Australije in na meji NSW.

EPP: Ne zamudite prihodnic: Kako sem preckal mejo in koncal v Australiji in pretreslive izpovedi mladih popotnikov Odsel sem na kavo in kocal pijan v jarku

Koncno sva le nasla mehanika, tip je pregledal avto in nasel zajeten seznam stvari, ki niso po predpisih. Izkazalo se je, da so imele prejsnje lastnice avto pregledan do nekje septembra 2006, kar pomeni, da so se vozile po svetu brez licence, seveda brez vednosti.

Srecni mehanik nas je po pregledu rjavega vranca (ogabno rjave barve je) seznanil s pokvarjenimi sprednjimi amortizerji, nezadostnim profilom na zadnji levi gumi in pojedenimi vijaki pri sprednjih amortizerjih. Seveda sva ga morala se pocistit v avtopralnici, ker je bil ves umazan od olja. Ko sva ga pripeljala nazaj, cistega (prvic in po mojem tudi zadnjic), je lahko sele pregledal, kje pusca olje in predlagal ceno. Morala sva menjat gumo (njegovi stroski so bili ocenjeni na 100$), dobila sva jo pa za 20$ pri nekem sosednjem vulkanizerju, skupaj z delom za 25$. Mehanik je avto popravil ze naslednji dan in nam pozabil omenit do 14.30 ure. Kot po maslu sva midva prisla v Burleigh Heads ob 16h, tipu placala 660$ (dejanski stroski popravila brez gume), placala se dodatnih 50$ za njegov podpis na listini o tehnicni brezhibnosti nase 20 let stare skatle in odvihrala do urada. Ki se je pa zaprl ob 16.30 (smo vedla, da bo glih tisti rdec semafor zahinavu!). Tako sva ostala se en dan v okolici (tokrat v avtu), naslednji pa veselo registrirala in odsla proti jugu.

V petek sva po neskoncnih klicih le dobila dve nizozemki, ki sta se bili pripravljeni javiti na telefon. Ponudba je stekla in avto je bil nas za 1500$. V soboto sva se odjavila iz hostela in se odpravila na lov za odprtimi uradi za transportacijo. Seveda je bila sobota …

V iskanju lazne srece, ki bi nadomestila neplodno cakanje na odprtje zgoraj omenjenih uradov, sva se spet odpravila na Gold Coast. Tokrat sva se odlocila, da preisceva juzni del obale, zato sva se odpravila v Coulangatto, znano kot kraj neslutenih srferskih radosti in nicnega nocnega zivljenja (to ni bilo ravno znano).

Naslednja dva dneva sva prebila v Kirri in severneje v Burleigh Heads, kjer sva se vecino casa namakala etc.

koncno sva le prispela v Melbourne, net je drag, tako da naslednje pripetije sledijo v kratkem,  ko najdeva cenejsega. Ce hocete imeti vidne svoje komentarje morate biti prijavljeni uporabnik, v nasprotnem primeru pa jih morava midva odobriti (kar sva odkrila sele danes in zna potrajati), tako da le urno preberite kaj ste napisali.

Lep pozdrav Efgen (Matija) in Pablo (Peter?!?).

PS.: me je ze picla meduza. Poleg bolecine v levem delu telesa ni blo panike. Ko mi je lajfgard reku da bom prezivu se mi je nasmejalo

So long mates, Pablo.

Updat by Efgen

No se ene par mojih slik.