dawn andr bloh

No worries. Mate.

Archive for S klopce

Od Sydneya do Canberre

V poznih popoldanskih urah sva Vrla Popotnika (TM) prisla v Sydney. Kljub dve urnemu prebijanju skozi gost obsydneyski promet sva se vedno polna optimizma koncno pripeljala do centra Sydneya, kjer naju je ves optimizem koncno zapustil. Po nadaljnih dvah urah sva se koncno iztrgala iz sredisca mesta in pripeljala na znameniti Bondi. Tam sva porabila se nadaljno uro, ko sva poskusala najti parkirni prostor v radiju 2 km od nastanitve, tako da seje popoldan ze krepko nagnil v pozni vecer, ko sva koncno odlozila stvari v hostlu.

img_6992-medium.jpg

img_0074-medium.jpg

 V nedeljo sva se odlocila za ogled znamenite plaze na Bondiju. Dejstvo, da se je nahajala 40 metrov od hostla naju ni prepricalo, da ne bi podviga imenovala izlet. Popoldan sva se napotila v Samo mestno jedro, kjer sva po hitrem preletu vecine turisticnih znamenitosti (castim pivo tistemu ki ve za vec kot dve), ugotovila, da nama mesto ni vsec.

img_0032-medium.jpg Bondi

img_0035-medium.jpg javni bazeni na Bondiju

 img_6941-medium.jpg

img_6954-medium.jpg

img_0044-medium.jpg razgled iz hostela

V ponedeljek sva se po tehtnem premisleku odlocila, da se odpraviva naprej, zato sva se odjavila iz hostla in se odlocila, da se za naslednji cilj odlociva v naslednjih dveh urah, ki sva jih itak porabila da sva se prebila iz nelogicnega spleta Sydneyskih ulic.

Pot naju je v koncni fazi pripeljala v Blue Mountains ki lezijo nad Sydneyem in so odaljene 2 uri voznje (plus 2 uri, ki jih porabite da se pebijete iz centra mest) od prestolnice NSW. Med ogledom lokalnih znamenitosti kot so Three Sisters in Jamison Valley, sva si vzela cas in odsla pogledat… (dramaticni premor)The Edge (v ozadju se zaslisi grmenje). Ogled letega toplo priporocava vsem, ki se bodo kdaj potepali po teh krajih. Proti veceru sva, preko slikovitega podezelja, pot nadaljevala proti prestolnic Australije. Ki ni Sydney.

img_7001-medium.jpg

Ze v trdi temi sva koncno prisla do Canberre. Da sva koncno prisla v urbano naselje sva spoznala sele po nekaj kilometrih voznje skozi gost gozd, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil zgolj lepo urejen drevored. Prenocila sva na parkiriscu na robu gozdo. Zjutraj naju je, po verjetno najbolj mrzli noci na celotni poti (temperature okoli 5 stopinj C), prebudilo navduseno sopihanje nadobudnih sportnikov.

Gozd se je zoped izkazal za park zraven sportnega parka. Celotno mesto je namrec urejeno kot en gromozanski park in izgleda nekako tako, kot da bi v Kocevski pragozd enakomerno naselil 300.000 ljudi in celotno obmocje poimenoval mesto. Vsaka razdalja, ki na karti izgleda se tako kratka, se v realnosti spremeni v mucno 5km dolgo hojo od mestnega sredisca (podrocje sva poimenovala mestno jedro, ker je bilo na sredini zemljevida) do “bliznjega” parlamenta.

Mesto sva po hitrem postopku zapustila in v poznih vecernih urah sva se zoped znasla na obali Australije in na meji NSW.

EPP: Ne zamudite prihodnic: Kako sem preckal mejo in koncal v Australiji in pretreslive izpovedi mladih popotnikov Odsel sem na kavo in kocal pijan v jarku

Problemi z avtom (26.3 – 28.3)

Po nasem potepanju sva le dobila odprt urad v Burleigh Heads, ki ni imel 3 urnega kosila sredi dneva in Efgen je zbral pogum ta stvor dejansko registrirat. Da pa bi bil avto “road-worthy” (tehnicno pregledan in sposoben osnovne voznje), bi ga moral pregledati mehanik.

Koncno sva le nasla mehanika, tip je pregledal avto in nasel zajeten seznam stvari, ki niso po predpisih. Izkazalo se je, da so imele prejsnje lastnice avto pregledan do nekje septembra 2006, kar pomeni, da so se vozile po svetu brez licence, seveda brez vednosti.

Srecni mehanik nas je po pregledu rjavega vranca (ogabno rjave barve je) seznanil s pokvarjenimi sprednjimi amortizerji, nezadostnim profilom na zadnji levi gumi in pojedenimi vijaki pri sprednjih amortizerjih. Seveda sva ga morala se pocistit v avtopralnici, ker je bil ves umazan od olja. Ko sva ga pripeljala nazaj, cistega (prvic in po mojem tudi zadnjic), je lahko sele pregledal, kje pusca olje in predlagal ceno. Morala sva menjat gumo (njegovi stroski so bili ocenjeni na 100$), dobila sva jo pa za 20$ pri nekem sosednjem vulkanizerju, skupaj z delom za 25$. Mehanik je avto popravil ze naslednji dan in nam pozabil omenit do 14.30 ure. Kot po maslu sva midva prisla v Burleigh Heads ob 16h, tipu placala 660$ (dejanski stroski popravila brez gume), placala se dodatnih 50$ za njegov podpis na listini o tehnicni brezhibnosti nase 20 let stare skatle in odvihrala do urada. Ki se je pa zaprl ob 16.30 (smo vedla, da bo glih tisti rdec semafor zahinavu!). Tako sva ostala se en dan v okolici (tokrat v avtu), naslednji pa veselo registrirala in odsla proti jugu.