Melbourne nam je zelo vsec. Celo toliko, da smo ga obiskali dvakrat.

Prvic smo ga le oplazli, ker smo imeli opravke in smo se namenili v Bells Beach. Take surferske legende kot sva midva, sva morala kej pokazat lokalnim (in tudi svetovnim) srferskim zvezdam, kako se surfa na balkanu.

Pot naju je vodila iz Melbourna proti Geelongu, od tam naprej pa do mesteca Torquay, kjer se nahajajo vse trgovine znanih in manj znanih surferskih znamk in najvecji (edini?) avstralski muzej (ne boste verjeli) surfanja. Mesto dejansko sestavljajo trgovine in majhna cerkvica sredi vsega. Pri doticni cerkvici sva vrla popotnika tudi veckrat prespala.

Naslednji dan sva se le odpeljala do znamenite plaze Bells Beach, ki je dejansko surferski rezervat (nic plavanja, windsurfanja itd.) in je malo oddaljen od Torquay-ja in nima nobenih hotelov ali apartmajev. Noro.

 Tu sva ostala dva dni in se nagledala surferjev (zenski finale in mladinci) ter se odlocila, da greva do Melbourna in prideva kasneje pogledat moski finale.

Spet ista pot do Melbourna in prvo iskanje hostela. Prenocila sva v predelu Fitzroy v hostelu za 29,50$, polnem druzin in starih ljudi. Grde, bolnicam podobne jetniske sobice nama niso ugajale, zato sva se odlocila za drug hostel imenovan Nunnery.

Stara bajta, lepo urejena (ne v sobah) in prijazni ljudje (nc smrkovcev in/ali druzin), pravi backpackerji, nekateri v hostelu tudi po pol leta.

V predelu mesta Fitzroy, kjer se nahaja hostel je tudi ena bolj znanih ulic - Brunswick St. Prepolna modernih kaficev, barov in pubov (par diskotek), pravo zatekalisce zejnih popotnikov in melbournskih japijev. Cene stanovanj se strmo dvigujejo, ampak se zdalec niso konkurencne tistim na St Kildi.

St. Kilda je party predmestje s pravim kalifornijskim vlakom smrti (lesen) in vecino diskotek v mestu. Medtem ko najdes na Brunswicku aboriginske reperje in melbournske rokerje, se ga lahko v St. Kildi opijanjas s smrkavci iz Otoka (anglija/irska/skotska).

Najboljsi lokal, ki sva uspela najti le s pomocjo seznama (tretja slika), se nahaja na vrhu stavbe, obkoljene s poslovnimi stolpnicami, poleti se rola tudi odprti kino. Ocitno je bil backpackerski bog dobre volje, saj sva ulovila zadnjo odprto predstavo v sezoni, ampak je bil film na negodovanje celotne publike resnicno dolgocasen (Daft Punk the Movie) in le razgled in prost vstop nama je ohranil hladno pivo (kri).

Sej vam ni treba vsakic znova napisat da ni kesa, ne

Adios!