No ne ravno.

Iz mrzle in osovrazene umetne Canberre smo se odpravila po obali do Melbourna. Lagodna voznja prek mest Cooma, Bega, Eden in Lakes Entrance (se eno majhno mesto z vec surf trgovinami kot prebivalci). Dan sva koncala na nasi najjuznejsi tocki avstralo-balkanskega obiska – Wilsons Promontory National Park, prelep gozd in obala, spet ti prekleti kakaduji.

Navkljub nasemu vidnemu navdusenju nad Melbournom (Efgen sploh ni potreboval kafeta da ni zgledal kot zombi) smo se le odlocila, da obiscemo majhen otocek Phillip Island. Najbolj znan s parado pingvinov in Grand Prix avto-moto stezo. Ogled pingvinov nama ni ravno disal (mi bi jih raje na raznju!), zato sva se raje namenila na kavo. Pozoren bravec bo glede na naslov morda opazil kam se zgodba odvija.

Izbrala sva seveda najdrazjo ostarijo, ampak je bila postrezba toliko bolj prijetna. Ko nama je zmanjkalo denarja (po 4 pivah), je na pomoc priskocil natakar, s katerim smo se zapletli v pogovor. Izkazalo se je, da je Eddie potoval po svetu 7 let, prej kot se je ustalil v Melbournu in odprl restavracijo. Doticno. Po kronicnem zalivanju dejstva, da kmalu odpotuje v Slovenijo (od punce starsi Slovenci) nam je ponudil prenocitev v njegovi bajti. Skromna Slovenca sva povabilo takoj sprejela.

Naslednji dan sva ustala prakticno sredi noci (10h) in Pablo se je odlocu, da se gre probat ne utopit. Koncno zbral jajca in denar in se prijavu na Surfing lessons.