V poznih popoldanskih urah sva Vrla Popotnika (TM) prisla v Sydney. Kljub dve urnemu prebijanju skozi gost obsydneyski promet sva se vedno polna optimizma koncno pripeljala do centra Sydneya, kjer naju je ves optimizem koncno zapustil. Po nadaljnih dvah urah sva se koncno iztrgala iz sredisca mesta in pripeljala na znameniti Bondi. Tam sva porabila se nadaljno uro, ko sva poskusala najti parkirni prostor v radiju 2 km od nastanitve, tako da seje popoldan ze krepko nagnil v pozni vecer, ko sva koncno odlozila stvari v hostlu.
V nedeljo sva se odlocila za ogled znamenite plaze na Bondiju. Dejstvo, da se je nahajala 40 metrov od hostla naju ni prepricalo, da ne bi podviga imenovala izlet. Popoldan sva se napotila v Samo mestno jedro, kjer sva po hitrem preletu vecine turisticnih znamenitosti (castim pivo tistemu ki ve za vec kot dve), ugotovila, da nama mesto ni vsec.
V ponedeljek sva se po tehtnem premisleku odlocila, da se odpraviva naprej, zato sva se odjavila iz hostla in se odlocila, da se za naslednji cilj odlociva v naslednjih dveh urah, ki sva jih itak porabila da sva se prebila iz nelogicnega spleta Sydneyskih ulic.
Pot naju je v koncni fazi pripeljala v Blue Mountains ki lezijo nad Sydneyem in so odaljene 2 uri voznje (plus 2 uri, ki jih porabite da se pebijete iz centra mest) od prestolnice NSW. Med ogledom lokalnih znamenitosti kot so Three Sisters in Jamison Valley, sva si vzela cas in odsla pogledat… (dramaticni premor) …The Edge (v ozadju se zaslisi grmenje). Ogled letega toplo priporocava vsem, ki se bodo kdaj potepali po teh krajih. Proti veceru sva, preko slikovitega podezelja, pot nadaljevala proti prestolnic Australije. Ki ni Sydney.
Ze v trdi temi sva koncno prisla do Canberre. Da sva koncno prisla v urbano naselje sva spoznala sele po nekaj kilometrih voznje skozi gost gozd, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil zgolj lepo urejen drevored. Prenocila sva na parkiriscu na robu gozdo. Zjutraj naju je, po verjetno najbolj mrzli noci na celotni poti (temperature okoli 5 stopinj C), prebudilo navduseno sopihanje nadobudnih sportnikov.
Gozd se je zoped izkazal za park zraven sportnega parka. Celotno mesto je namrec urejeno kot en gromozanski park in izgleda nekako tako, kot da bi v Kocevski pragozd enakomerno naselil 300.000 ljudi in celotno obmocje poimenoval mesto. Vsaka razdalja, ki na karti izgleda se tako kratka, se v realnosti spremeni v mucno 5km dolgo hojo od mestnega sredisca (podrocje sva poimenovala mestno jedro, ker je bilo na sredini zemljevida) do “bliznjega” parlamenta.
Mesto sva po hitrem postopku zapustila in v poznih vecernih urah sva se zoped znasla na obali Australije in na meji NSW.
EPP: Ne zamudite prihodnic: Kako sem preckal mejo in koncal v Australiji in pretreslive izpovedi mladih popotnikov Odsel sem na kavo in kocal pijan v jarku
vidva sta mi klepca!!! poslikita to đunglo z mestom, to bi ahko pa res poimenovali “park city” a? sej vesta: vse na cast moji profesiji 😀
Uživita!! ajd, ana