Po nasem potepanju sva le dobila odprt urad v Burleigh Heads, ki ni imel 3 urnega kosila sredi dneva in Efgen je zbral pogum ta stvor dejansko registrirat. Da pa bi bil avto “road-worthy” (tehnicno pregledan in sposoben osnovne voznje), bi ga moral pregledati mehanik.

Koncno sva le nasla mehanika, tip je pregledal avto in nasel zajeten seznam stvari, ki niso po predpisih. Izkazalo se je, da so imele prejsnje lastnice avto pregledan do nekje septembra 2006, kar pomeni, da so se vozile po svetu brez licence, seveda brez vednosti.

Srecni mehanik nas je po pregledu rjavega vranca (ogabno rjave barve je) seznanil s pokvarjenimi sprednjimi amortizerji, nezadostnim profilom na zadnji levi gumi in pojedenimi vijaki pri sprednjih amortizerjih. Seveda sva ga morala se pocistit v avtopralnici, ker je bil ves umazan od olja. Ko sva ga pripeljala nazaj, cistega (prvic in po mojem tudi zadnjic), je lahko sele pregledal, kje pusca olje in predlagal ceno. Morala sva menjat gumo (njegovi stroski so bili ocenjeni na 100$), dobila sva jo pa za 20$ pri nekem sosednjem vulkanizerju, skupaj z delom za 25$. Mehanik je avto popravil ze naslednji dan in nam pozabil omenit do 14.30 ure. Kot po maslu sva midva prisla v Burleigh Heads ob 16h, tipu placala 660$ (dejanski stroski popravila brez gume), placala se dodatnih 50$ za njegov podpis na listini o tehnicni brezhibnosti nase 20 let stare skatle in odvihrala do urada. Ki se je pa zaprl ob 16.30 (smo vedla, da bo glih tisti rdec semafor zahinavu!). Tako sva ostala se en dan v okolici (tokrat v avtu), naslednji pa veselo registrirala in odsla proti jugu.