dawn andr bloh
No worries. Mate.Archive for april, 2007
Coffs Harbour (30.3. – 31.3.)
Po poti iz Byron Baya sva prenocila se v tem malem mestecu (60.000 prebivalcev). Odlocila sva se za malo marino tik ob otoku, polnem pticjih gnezd pod zemljo in z lepim razgledom na vrhu. Seveda sva bila primorana skoraj podreti znak za nedovoljeno kampiranje na parkiriscu, od tam naprej pa sploh ni bilo problemov. Za zajtrk skok do bliznje plaze in zmesana jajca na novem spargetu (nova pridobitev iz Byron Baya – deluje na plinske plocevinke in stane 33$) z madzarsko salamo. Midva navdusena, mimoidoci upokojenci se bolj. Skok v avto in gasa do Sidneya.
Byron Bay (28.3. – 30.3.)
Po dolgotrajni voznji iz Zlate obale (70km), sva koncno prisla v Byron Bay, leglo starih hipijev in mladih zadetkov. Ze pred odhodom sva slisala veliko bajk in legend v zvezi s tem zalivom, ampak sva ocitno prevec pricakovala. Mestece polno trgovin in fast food prehranjevalnih verig nam ni bilo po godu, zato sva se namenila na sosednjo plazo, ki ima tudi svoj svetilnik na rtu Cape Byron, ki je hkrati tudi najbolj vzhodna tocka avstralije. Tu v blizini ima svojo vilo tudi legendarni WWF (v moji mladosti smo temu rekli kec) borec Hulk Hogan. Veliko lepsa plaza, manj ljudi in nekaj prostih parkirnih mest po 8h zvecer. Seveda sva moznost zagrabila in tam prespala 2 dni. Veliko slik, ampak so se na poti (jih mormo razvit).
Problemi z avtom (26.3 – 28.3)
Po nasem potepanju sva le dobila odprt urad v Burleigh Heads, ki ni imel 3 urnega kosila sredi dneva in Efgen je zbral pogum ta stvor dejansko registrirat. Da pa bi bil avto “road-worthy” (tehnicno pregledan in sposoben osnovne voznje), bi ga moral pregledati mehanik.
Koncno sva le nasla mehanika, tip je pregledal avto in nasel zajeten seznam stvari, ki niso po predpisih. Izkazalo se je, da so imele prejsnje lastnice avto pregledan do nekje septembra 2006, kar pomeni, da so se vozile po svetu brez licence, seveda brez vednosti.
Srecni mehanik nas je po pregledu rjavega vranca (ogabno rjave barve je) seznanil s pokvarjenimi sprednjimi amortizerji, nezadostnim profilom na zadnji levi gumi in pojedenimi vijaki pri sprednjih amortizerjih. Seveda sva ga morala se pocistit v avtopralnici, ker je bil ves umazan od olja. Ko sva ga pripeljala nazaj, cistega (prvic in po mojem tudi zadnjic), je lahko sele pregledal, kje pusca olje in predlagal ceno. Morala sva menjat gumo (njegovi stroski so bili ocenjeni na 100$), dobila sva jo pa za 20$ pri nekem sosednjem vulkanizerju, skupaj z delom za 25$. Mehanik je avto popravil ze naslednji dan in nam pozabil omenit do 14.30 ure. Kot po maslu sva midva prisla v Burleigh Heads ob 16h, tipu placala 660$ (dejanski stroski popravila brez gume), placala se dodatnih 50$ za njegov podpis na listini o tehnicni brezhibnosti nase 20 let stare skatle in odvihrala do urada. Ki se je pa zaprl ob 16.30 (smo vedla, da bo glih tisti rdec semafor zahinavu!). Tako sva ostala se en dan v okolici (tokrat v avtu), naslednji pa veselo registrirala in odsla proti jugu.
